FANDOM


Na tej strani bodo objavljeni podatki iz različnih virov, ki osvetljujejo dogajanje na Gočah. Po osnovnih podatkih sledijo izvlečki iz virov, večinoma iz dnevnega časopisja, ki omenjajo Goče in goške krajane.Na koncu strani je nekaj podatkov pretežno etnološkega pomena.

SPLOŠNO O ZGODOVINI GOČ

Goče so bile prvič omenjene leta 1300, kot je opisano na posebni strani.

Cerkev sv. Andreja je bila omenjena leta 1376 (podatek iz evidence kulturnih spomenikov). Bila naj bi zgrajena v gotskem slogu. To je nadomestila sedanja v zgodnjem 17. stoletju. Poslikava je delo Johannesa Michaela Lichenreiterja (1759), oltarji pa so iz kamnoseške delavnice Pasqualeja Lazzarinija (okrog 1730). 

Naslednja zgodovinska omemba Goč je iz leta 1398, v dokumentu, ki navaja posestva Goriške grofije (podatek iz članka Verice Šenica Pavlovič, ki je izšel leta 2005 v reviji 'Zgodovina v šoli' in sicer obravnava del zgodovine Goč, povezan z družino Ferjančič - Lasič ob koncu 19. stoletja).

V letu 1440 (po zapiskih nekdanjega kurata Valentina Kodreta), je bil, datiran s 17. majem, objavljen zapis v latinskem in delno nemškem jeziku, ki omenja ponovno posvetitev cerkve sv. Andreja apostola na Gočah, kar naj bi opravil Pićanski škof (škofija Pićan v Istri je bila konec 18. stoletja priključena tržaški škofiji, obstaja pa še kot naslovna škofija). Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je pred tem že obstajala neka cerkev na Gočah, ki pa je iz neznanega razloga izgubila posvetitev.

Goče naj bi dobile kaplana leta 1608, župnija s samostojnimi krstnimi knjigami pa je od 1701. Župniki na Gočah so bili: Gašper Živic (1701-16), Matija Sorta (1716-23), Jurij Žvanut (1723-27), Marko Mislej (1927-28), Martin Volk (1728-37), Pavel Kortelli (1737-39), Anton Wolf (1739-74), Josip Andlovic (1774-86), Josip Kodre (1786-1809), Valentin Kodre (1809-44), Janez Eržen (1845-57), Anton Lampe (1857-82), Janez Hladnik (1882-?) - podatki so iz opisa krajev Postojnskega okrožja iz leta 1889. Župnišče na Gočah so sezidali leta 1850, čeprav so tudi pred tem duhovniki imeli 'dostojno stanovališče'.

Natančen načrt vasi predstavlja Franciscejski kataster iz let 1822-23. Goče so predstavljene na posebni karti znotraj mape za Postojnsko okrožje.

Leta 1831 se je Vipavska dekanija odcepila od Goriške škofije in se priključila ljubljanski. Goška farna cerkev je takrat sodila v tisti del dekanije, ki je bil pod upravo kurata. Poleg cerkve sv. Andreja so k fari sodile še podružnična cerkev Marije Snežne na Obeluncu in dve kapeli: sv. groba na pokopališču in grajska kapela sv. Jožefa v Ložah. Podatki so iz članka J. Šilca (2009) 'Župnije in njihov teritorialni obseg v Ljubljanski škofiji sredi 19. stoletja' v reviji Arhivi, št. 29(2), str. 305-336.

V župnijskem arhivu naj bi obstajal seznam za šolo godnih otrok iz leta 1819. Tabelarno naj bi bili navedeni otroci iz Goške kuracije in nanjo šolsko vezanih vasi Lože, Manče, Erzelj in Branica. Seznam je napisal Valentin Kodre, ki je bil duhovnik na Gočah med 1809 in 1844. Na osnovi tega seznama je nekaj dvomov, ali ni mogoče pouk potekal na Gočah že pred izgradnjo stare šole.

Prva šola na Gočah je bila zgrajena leta 1851 v času vipavskega dekana Jurija Grabrijana in to kot prva v vaseh okrog Vipave. Baje je bila predelana iz stare hiše. Šolska uprava je iskala učitelja z oglasom v reviji 'Kmetijske in rokodelske novice' 1851/52. Učitelj naj bi bil hkrati organist in mežnar za letno plačo 298 goldinarjev, 45 krajcarjev v gotovini in vinu. Prvi učitelj je bil Ivan Lenarčič. Naslednji učitelj je bil Janez Mercina, ki naj bi leta 1863 dal odpoved. Nasledil ga je Anton Bezeg (1869 so ga premestili v Sostro, mesto na Gočah pa je bilo ponovno razpisano), tega pa Franjo Mercina. Kateheti v šoli so bili Janez Eržen, Janez Oblak, Anton Lampe in Janez Hladnik (iz opisa 1889).

Kljub temu, da je na Gočah bila šola, se je nekaj otrok z Goč šolalo v Vipavi. Vipavska šola je nekaj časa izdajala tiskano knjižico, v kateri je bil popis vseh učencev in njihov uspeh. Tako je v knjižici za leto 1857 navedeno, da je šolo obiskovalo 306 učencev v 4 razredih šole in 75 v nedeljski šoli. Učenci so v vsakem od razredov navedeni po uspehu: pohvaljeni, drugi najboljši, tretji najboljši, četrti najboljši, v nekaterih razredih tudi peti najboljši ter neocenjeni. Posebej so navedeni dečki in deklice. V 4. razredu je bilo 26 učencev, od tega samo 6 deklic. Od dveh pohvaljenih v 4. razredu je bil eden Ferdinand Mahorčič z Goč, Rajmund Mahorčič pa je bil v skupini tretjih najboljših. V 3. razredu je bilo 37 učencev, od tega 17 deklic. Z Goč ni bilo nikogar. V 2. razredu je bilo 68 učencev, od tega 36 deklic. V skupini četrtih najboljših je bil Janez Kodre z Goč. V 1. razredu je bilo kar 175 učencev, a nikogar z Goč. Zanimiv je primer iz 1. razreda, ki so ga obiskovale tri Frančiške Lovrenčič iz Vrhpolja, starejša, srednja in mlajša. Ob zaključku drugega polletja pouka je bil javni izpit, za katerega so natisnili posebno vabilo. Za vsak razred je bilo na voljo za izpit pol dneva. Vabilo vsebuje tudi seznam učiteljev, njihove tedenske obremenitve in predmetnik po razredih.

Za leto 1859 seznam vključuje 292 učencev iz 4 razredov, omenjenih pa je tudi 89 učencev, ki so hodili v nedeljsko in praznično šolo. Od učencev z Goč ni nikogar, ki razreda ne bi opravil. Zanimivo je, da učenci niso samo iz Vipave in okolice, pač pa tudi iz oddaljenih krajev, celo iz Gorice, Trsta in Ljubljane. Seznam ima priimke izpisane v latinici, imena pa v gotici. Imena krajev so v veliki večini zapisana v gotici, razen šumnikov, ki so zapisani v latinici. Vpis po razredih kaže, da niso vsi učenci ostali v šoli do 4. razreda, saj je imel 4. razred samo 16 učencev, 3. razred 52, 2. razred 108 in 1. razred 116. Navedenih je tudi 15 učencev v pevski šoli. Z Goč sta bila dva učenca v 3. razredu (Jožef Vertovec je dosegel uspeh s pohvalo, Janez Fabčič pa je bil v naslednji skupini uspešnih učencev). V 2. razredu je bil Andrej Živec (po uspehu med drugimi najboljšimi), v 1. razredu pa Marija Ferjančič (prav tako med drugimi najboljšimi).

V Zemljepisnem in zgodovinskem opisu postojnskega okrajnega glavarstva iz leta 1889 (napisali so ga okrajni učitelji) so Goče opisane v okviru Vipavskega sodnega okraja na straneh 161 do 164. Navedeno je, da je v vasi 667 prebivalcev v 105 hišah. Šolska občina Goče je bila sestavljena iz dveh občin, Goče in Lože (slednjo sestavljata vasi Lože s 54 hišami in Manče z 29 hišami, skupaj pa sta šteli 452 prebivalcev). Opis Goć vsebuje natančno navedbo kmetijskih površin po tipih (največ je bilo senožeti, nato vinogradov, bistveno manj pa 'pašnikov z lesom' in 'njiv s trtami'. Največ so pridelali vina, od poljskih pridelkov pa so navedeni krompir, repa, zelje, fižol, ječmen in rž. Pitna voda po cevi prihaja v srenjski vodnjak iz studenca Oplesno. V nadaljevanju so navedene lastnosti Gočanov: bili naj bi mirni, olikani, delovni, marljivi in vztrajni. Od jedi naj bi bili najpogostejši 'skuha' (ješprenj s kislim zeljem ali repo, pozimi pa s 'tropinsko repo' in fižolom), polenta in kruh iz turščice. Od živine prevladuje 'muricodolsko' govedo in križanci z domačo pasmo; razen krav govedo uporabljajo kot vprežno živino.

Verjetno leta 1926 je bil na Gočah slikar Veno Pilon in je posnel nekaj fotografij hiš in ljudi. Fotografije hrani Slovenski etnografski muzej.

Med 1923 in 1943 so bile Goče pod italijansko upravo, sledila pa je nemška okupacija (1943-45). Prvi italijanski učitelj je prišel na Goče leta 1923 in začeli so z učenjem italijanščine. Novo šolo so zgradili leta 1937.

Vojaških enot na Gočah med 2. svetovno vojno ni bilo stalno nastanjenih. Izjema je bila italijanska postojanka od marca 1943 naprej, verjetno do kapitulacije Italije v mesecu septembru. O dogajanju med 2. svetovno vojno piše več na ločeni strani.

Avgusta 1958 je bila na Gočah skupina etnologov iz Slovenskega etnografskega muzeja. Dokumentirali so številne zanimivosti, tako arhitekturne posebnosti kot orodje in oblačil. Številne skice in fotografije so dostopne na spletnih straneh muzeja. Fotografije so datirane s 1.8., skice pa z 28.8.

Šola na Gočah je bila samostojna do leta 1963, s šolskim letom 1964/65 pa je postala podružnična šola vipavske osnovne šole Maksa Bajca. Pouk se danes izvaja kot kombinirani pouk (sočasno za več razredov), ker je število učencev premajhno za samostojne razrede. Podatki o tem so iz zaključne naloge Brede Žvokelj (Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem, 2013).

Spomeniško varstvo je vezano na razglasitev Goč kot kulturnega spomenika lokalnega pomena, kar je bilo urejeno z odlokom takratne Občine Ajdovščina leta 1987. Razglasitev sovpada z nekaterimi dogodki v vasi, ki so izpostavili urbanistični in arhitekturni pomen Goč. Leta 1986 je na Gočah potekala poletna arhitekturna šola Fakultete za gradbeništvo, arhitekturo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Njen cilj je bil pripraviti idejne zasnove in modele za obnovo nekaterih hiš v vasi. Pri izvedbi je sodelovalo tudi Društvo za zaščito kulturne dediščine Goč, ki je bilo tudi pobudnik za izvedbo poletne šole. Naslednje leto je začel delovati Odbor za prenovo Goč, v vasi pa sta potekala dva dogodka: arhitekturna poletna šola in tabor študentov etnologije, ki se je ukvarjal z običaji in življenjskim slogom domačinov. V navezavi s tem je goriški Zavod za varovanje kulturne dediščine pripravil evalvacijo stavb na Gočah. Leta 1988 na Gočah potekal mednarodni poletni arhitekturni tabor. Kljub vsem omenjenim aktivnostim je Republiški odbor za varstvo narave in urejanje prostora zavrnil načrte za prenovo vasi, s čimer je za mnogo let zamrlo prizadevanje za zaščito vasi in njeno prenovo. Podatki so iz doktorske disertacije Vesne Mie Ipavec, Univerza v Novi Gorici, 2011, str. 386-288.

IZVLEČKI IZ VIROV

(Prevodi iz nemščine niso preverjeni.)

1797:

Dne 29. julija je bilo objavljeno v Ljubljanskih novicah, da bo 7. avgusta v Kostanjevici na Dolenjskem dražba 100 avstrijskih veder vina s hriba Goče.

1825:

V tiskani obliki je izšlo poročilo o učnem uspehu po poletnem kurzu cesarskokraljeve vzgledne šole v Gorici (Musterhauptschule, predhodnica normalke, torej nižje gimnazije). Na njej so se šolali učenci s področja Krasa, Vipavske doline in Posočja, nekaj pa tudi od drugod (Reka, Trst, Idrija idr.). Z Goč je naveden samo en učenec in to v 3. šolskem razredu, v četrti skupini po uspešnosti, Franc Mercina (stopnje so bile: nagrajeni - pohvaljeni - 1., 2. 3. napredna skupina).

1832:

Dne 17. maja je v prilogi časopisa Laibacher Zeitung, Intelligenzblatt (uradni list in oglasnik), izšlo obvestilo vipavskega okrožnega sodišča od 14. aprila. Zadevo je sprožil Anton Pestel iz Podbrega zaradi dolga, ki ga je pri njemu imel Matija Šivic oziroma njegovi sinovi in nasledniki. Šlo je za 140 guldnov in 30 krajcarjev, nato 70 guldnov in 50 krajcarjev, nazadnje pa še 100 guldnov. V prodajo je šlo več nepremičnin, ocenjenih na 1700 guldnov: njivo Jevšce (Jeushze), vinograd Brežine (Bershine), vinograd Strmec, njivi V Jevšcah in Ceste (Zaiste) ter hišo v Gočah.

1834:

Dne 9. decembra (nato pa ponovno 27. in 31. januarja 1835) je v Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung izšlo obvestilo vipavskega okrožnega sodišča od 30. septembra 1834. Vipavsko sodišče je bilo v vlogi izvršilnega organa (Realinstanz) na osnovi zahteve okrožnega sodišča na Planini (pri Postojni) (Haasberg), ki je odredilo dražbo na Gočah zaradi dolga Antona Sternada v višini 427 guldnov 49,4 krajcarjev do cerkve svete Marije v Bezuljaku (pri Begunjah pri Cerknici; U. L. Frau von Wesulak). Nepremičnine, ki so bile predmet dražbe, so bile ocenjene na 170 guldnov, šlo pa je za vinograd Na Prelogu (na Prelogi) in njivo s plantami (trtami v vrsti ob robu parcele) V Jevšcah. Prvi narok je bil 31. decembra (a na njem ni bilo nobenega dražitelja), drugi 31. januarja in tretji 2. marca ob dopoldanskih uradnih urah na Gočah.

1838:

Dne 20. marca je v prilogi Intelligenzblatt izšlo obvestilo vipavskega okrožnega sodišča od 24. januarja. Šlo je za dražbo zaradi dolga Jožefa Debevca z Goč. Upnik je bil Janez Nepomuk Dolenc iz Vipave, dolg pa je znašal 101 gulden in 47,5 krajcarja. Na dražbi so bile nepremičnine, sodno ocenjene na 365 guldnov in sicer hiša na št. 43 ter vinograda Na Daušcah Obonevc (na Daushzach Oboneuz) in Jagrovc (pod hribom) (Jagrovz sub Bergg). Razpisani so bili trije dražbeni naroki, 19. aprila, 19. maja in 21. junija dopoldne na Gočah. Na prvih dveh narokih je mogoča samo prodaja po ocenjeni vrednosti ali nad njo.

1847:

Dne 20 marca je v prilogi časopisa Laibacher Zeitung, Intelligenzblatt,izšlo obvestilo okrožnega sodišča v Vipavi od 18. decembra 1846. Šlo je za zadevo krajevne oblasti v Vipavi (Vogteiherrschaft) v imenu cerkve sv. Andreja in podružnične cerkve Marije Snežne na Gočah proti Štefanu Vidrihu z Goč 15. Na dražbi je bilo njegovo imetje (več nepremičnin, vključno s parcelo v Lončarjeve brajde v Velikem brdu (Braiden Lonzharjouz u velkim Brdu) v ocenjeni vrednosti 1300 guldnov. Prodaja je posledica dolga v višini 271 guldnov in 26 krajcarjev, dražbeni naroki pa so bili 8. marca, 8. aprila in 8. maja, vsakič ob 9. uri v Ložah. Ker 8.3. ni bilo nobenega kupca, so objavili novo dražbo za 8.4.

Dne 20. (in ponovno 22.) aprila je v isti prilogi izšlo obvestilo okrožnega sodišče v Vipavi od 26. februarja. Janez Marcina (Johann Marzina), ki ga je pooblastil Anton Rusja (Rußia), je zahteval dražbo nepremičnin Gregorja Fune, ocenjenih na 284 guldnov, zaradi dolga v višini 15 guldnov. Na dražbi so bili hlev, njiva Božavice vrt (Bosavize Vert) in njiva Ruvah v Bazovici (Ruvach u Basovizi). Dražbe so bile razpisane za 27. maj, 26. junij in 26. julij, vsakič ob 10. uri dopoldne, v kraju nepremičnin. Vsak dražitelj mora položiti kavcijo v višini 10 % ocenjene vrednosti. Prodaja pod to ceno je dovoljena šele na 3. naroku.

Dne 2. junija je v isti prilogi izšlo obvestilo okrožnega sodišča v Vipavi od 30. aprila istega leta. Šlo je za obvestilo o smrti vojaka Tomaža Šivica, ki je služil v 17. pešadijskem regimentu princa Hohenlohe-Langenburg. Umrl je 25. decembra 1845 v Ljubljani brez oporoke. Za njim sta ostala oče Jožef Šivic in sestra Magdalena Šivic. Ker sodišču ni znano prebivališče očeta, ga s tem oglasom pozivajo, da se javi v roku enega leta omenjenemu sodišču in sporoči odločitev glede dediščine. Tudi v primeru, da se ne oglasi, bo zapuščinska razprava potekala, v njegovem imenu pa bo odločil kurator, Franc Ferjančič z Goč. Hkrati pozivajo morebitne upnike, da sporočijo svoje zahteve 22. decembra ob 9. uri.

V isti številki uradnega lista je izšlo tudi obvestilo glede zadeve Janeza Curka, Goče 51, ki je pooblaščenec gospoda Jožefa Zevnika iz Ljubljane. Predmet obvestila je prodaja imetja Antona Mahorčiča, Goče 67: hiše, pol kleti in hleva, z grmovjem poraščene parcele (Gestrüpp) V Rogovilah in pustinje (Oedniss) Demovže (Demoushze), zaradi dolga v višini 112 guldnov in 27 krajcarjev. Razpisani so trije termini za prodajo, 22. julij, 21. avgust in 20. september, vsakoč med 9. in 12. uro. Dražitelji morajo položiti varščino v višini 10 % od ocenjene vrednosti imetja, ki je 385 guldnov. Imetje na prvih dveh narokih ne more biti prodano pod to vrednostjo, na tretjem pa, če ne bo prodano prej.

Dne 5. junija je v istem časopisu ponovno izšlo obvestilo glede umrlega Tomaža Šivica, ki je bilo objavljeno že 2. junija. Prav tako je ponovno izšlo obvestilo o dražbi imetja Antona Mahorčiča iz prejšnje številke.

V Inteligenzblattu je 13. julija izšlo obvestilo okrožnega sodišča v Vipavi od 15. marca glede zahtevka Martina Mesesnela z Goč 14, ki je zahteval prodajo nepremičnin Antona Mesesnela z Erzelja 33, ocenjeno na 1407 guldnov in 20 krajcarjev ter druge njegove lastnine v vrednosti 49 guldnov, in sicer: 4 vinskih sodov, 2 vinskih čebrov (Weinbottungen), 1 vinske preše.Razlog za zahtevano prodajo je bil dolg v višini 180 guldnov in 58,5 krajcarjev. Razpisani so bili trije dražbeni naroki: 28. junija, 29. julija in 28. avgusta, vsakič ob 10. uri na Erzelju. Ker na prvem naroku ni bilo nobenega ponudnika, bodo pristopili k drugemu naroku.

Dne 15. julija (in nato ponovno 17. julija, pred tem pa 13. julija v Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung) je v prilogi časopisa Laibacher Zeitung, Intelligenzblatt, izšlo obvestilo okrožnega sodišča v Vipavi od 26. junija glede zadeve Antona Mahorčiča z Goč. Šlo je za ponovno licitacijo njive 'V Partih' (u Partich). V prvi javni licitaciji, ki je bila 17. aprila 1833, je njivo dobil Andrej Vidrih z Goč 9 za 182 guldnov (fl.) in 40 krajcarjev (kr.). Ker ni izpolnjeval pogojev, določenih v takratni licitaciji, bo 16. avgusta med 9. in 12. uro ponovna licitacija na Gočah.

V isti številki Inteligentblatta je takoj za zgornjim bil objavljen še en razglas glede druge zadeve Antona Mahorčiča, ki se nanaša na isto prvotno dražbo iz leta 1833. Na njej je Jožef Mahorčič za 171 guldnov in 10 krajcarjev dobil travnik in njivo Gorenji latnik pri studencu (Latnik per Studenzi ta gureini tal) in polovico vinograda V Jurgovem brdu (ali V jami) (U Jurgovim berdu /ali/ u Jami). Ker ni izpolnjeval pogojev iz takratne licitacije, bo ponovna licitacija na isti dan in uro kot zgoraj.

Kot naslednje obvestilo je navedeno, da bo prav tako v zadevi Antona Mahorčiča zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvotne licitacije (ni navedeno, ali gre za dražbo iz leta 1833 ali kakšno drugo) ponovna licitacija prav tako 16.8.1847. Šlo je za vinograd Spodnja Ronka pri studencu (Ronka per Studenzi ta duleini tal), ki ga je za 91 guldnov in 20 krajcarjev dobil Franc Vidrih z Goć.

1851:

V Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung je 10. januarja izšel seznam porotnikov deželnega porotnega sodišča v Ljubljani, ki jih lahko pokličejo na sojenja v letu 1851. Na seznamu je 300 možnih porotnikov, od teh 75 iz Ljubljane, Z Goč je bil za porotnika izžreban Jožef Uršič

1854:

Kot edini član Zgodovinskega društva za Kranjsko z Goč je omenjen Janez Eržen (Johann Erschen), kurat na Gočah (Gozhe bei Wippach).

V Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung od 14. marca (in ponovno 17. marca) je bilo objavljeno sporočilo okrožnega sodišča v Vipavi glede tožbe Franca Dolenca z Goč proti neznanemu lastniku parcele 1272 v davčni občini Goče. V naravi gre za vinograd in njivo s trtami na Strmcu, tožba pa se nanaša na priznavanje lastništva. Sodišče je določilo Janeza Mercino z Goč za kuratorja v odsotnosti toženega za zasedanje sodišča v tej zadevi 13. junija 1854 ob 9. uri. Neznane lastnike v objavi opozarjajo, da naj v izogib neželenim pravnim posledicam poskrbijo za svoje pravice s tem, da se osebno udeležijo zasedanja, ali pa pošljejo pooblaščenca oziroma stopijo v stik s kuratorjem.

1856:

V Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung sta 4. marca (in nato ponovno 10. marca) izšli dve obvestili, povezani z Gočami. Prvi je poziv Francu Šivicu z neznanim bivališčem in njegovim dedičem. Andrej Šivic je vložil tožbo proti njim in posledično proti njihovemu imenovanemu zastopniku (kuratorju) zaradi posedovanja več nepremičnin: hiše na Gočah 17, vinograda Strmec, vinograda in neplodnega sveta (Oedniss) Bukonce. Ker sodišču ni znano bivališče tožene stranke, je to določilo za kuratorja Janeza Mercino z Goč. Razprava je bila razpisana za 19. maj ob 9. uri. Toženo stranko sodišče opozarja, naj da imenovanemu pooblaščencu ustrezna navodila ali pa imenuje novega zastopnika za omenjeno zadevo.

V naslednjem obvestilu okrožnega sodišča v Vipavi pa je šlo za razglasitev javne dražbe. Andrej Ferjančič z Goč (Gottschee; običajno v tem času so pisali Gozhe) je zahteval prodajo zaradi dolga Fortunata Žgurja s Podrage v višini 160 guldnov. Predmet dražbe so bile nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico, ocenjene na 248 guldnov: njiv Na Dobradi (na do bradi), vinograda Pod Osredkom, travnika Za Dobravo, njive Na Plančem bregu (?) (na plančimbregi), delež na koseskih posestih (Gemein-Antheil) Pod Goro, V Dragah, Podgora, V Globatnici. Dražbe so bile razpisane za 29. marec, 26. april in 31. maj, vsakič med 9. in 12. uro.

1861:

V Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung je bilo 26. februarja objavljeno opozorilo okrožnega sodišča v Vipavi Jožefu Jamšku z Goč in njegovim (prav tako nepoznanim) pravnim naslednikom. Proti njim je vložil tožbo Jožef Blagojne iz Vipave zaradi zastaranja in poteka dolžniške pogodbe v višini 98 guldnov in 15 krajcarjev od 17. marca 1829. Ustna obravnava je bila napovedana za 13. maj ob 9. uri. V tej zadevi je zaradi neznanega prebivališča tožene stranke sodišče odredilo kuratorja, Franca Ferjančiča z Goč.

1863:

V Uradnem listu časopisa Laibacher Zeitung je izšel 27. oktobra poziv Ani in Matevžu Tropav (Troppau) z neznanim bivališčem in njunim prav tako neznanim pravnim naslednikom. Matevž Funa z Goč jih namreč toži zaradi lastninske pravice nad nepremičnino - hišo na Gočah št. 45 in njivo Pišenca (pischenza). Ustna obravnava v tej zadevi je bila razpisana za 25. februar 1864 ob 9. uri. Zaradi odsotnosti toženih strank je sodišče dodelilo kot kuratorja Janeza Mercino z Goč, vseeno pa jih sodišče poziva, da se pravočasno sami javijo na razpravi, ali pa pošljejo pooblaščenca. V nasprotnem bo v njihovem imenu sodeloval kurator.

1875:

V Letopisu Matice slovenske za leto 1875 so navedeni iz Vipavske dekanije (od 39) trije člani z Goč, Anton Larape, kurat na Gočah, Jože Habe in Mercina, učitelj na Gočah.

1878:

Na avstrijskem zemljevidu so Goče označene kot Godzhe, Manče kot Manzhe, Lože kot Lozhe, Gradišče kot Gradische in Vipava kot Wippach.

1905:

Na avstrijskem zemljevidu so Goče označene kot Gotsche, medtem ko so Manče že zapisane s č in Gradišče enako. Lože so zapisane kot Losche, Vipava pa še vedno kot Wippach.

ETNOLOŠKE ZANIMIVOSTI

Andrejka Ščukovt je objavila članek Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini. V njem omenja večje in manjše zgradbe v vinogradih. Manjše stavbe iz 19. stoletja so bile majhne, s samo vratno odprtino in so bile prislonjene z vsaj eno stranico na teren. Po obnovi vinogradov zaradi trsne uši so začeli postavljati večje samostojne stavbe, imenovane 'gruntne bajte. Nekaj pa je primerov še večjih, v osnovi bivalnih stavb z nadstropjem, tako imenovane kolonske bajte. S področja Goč sta v knjigi omenjeni kolonska bajta pod Erzeljem, ki je bila v lasti gošče družine Kebe (Kebetova bajta), s sliko pa je predstavljeno zavetišče pod cesto med Mančami in Goškim prevalom. (Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana) letnik 8=59. številka 1 (1998).)

Ad blocker interference detected!


Wikia is a free-to-use site that makes money from advertising. We have a modified experience for viewers using ad blockers

Wikia is not accessible if you’ve made further modifications. Remove the custom ad blocker rule(s) and the page will load as expected.